Poezija
Poezija in pesniške zbirke
37 objav
NEREŠLJIVO
Prevod nemodri vohunski hitri, planet kjer rasa senca temnega časa je zaklad Artefakt, planetna rasa, ki šla prah, edini, ohranjen v pesku tuliti, dragocen, izkopan, najden, opremljen, zvezan, bi da modrosti pripeljal vesolja. Zaklad ki na višino galaksije vse lahko da. Pravokotnik znani, poln tanek
SMRT IN APOTEOZA - in memoriam Simon Fink Jugovic
I .[1] S onet z akrostihom, ki nosi črke I mena tvojega bom vklesal v kamen; M inljiv si kot ta list, ki nanj na samem O korno pišem ti zdaj, volje mrke, N ekakšen nekrolog. Glej, dolga doba U metnosti je, a človeka - kratka! J e res, da vseh pred smrtjo koža gladka U branila ne bo, da vrata groba G
PESMI
I. [1] Tvoje razprto telo je temeljnik slike. Moji dotiki so risba, mokri poljubi podslika. Čopič pomočim v barvo mednožja in mešam in mešam in slikam tvojo resnično podobo. Sliko prevračam, podiram, postavljam; iščem in ustvarjam zaključeno formo. V besnih zamahih izslikam globino in v tvoje kričan
ZRENJA MED POGLEDI
Morski vétrič Slano morski vetrc pihlja okoli palm ob okenskih policah, sinjina sili na terase, mize so prekrite s čipkastimi pregrinjali; šjor s predpasnikom do gležnjev, dobrovoljno pridrsa s pladnjem polnim rjave, vroče opojnine s kremastim klobučkom. Samo ob misli na omamo, ki preplavlja vso bli
Pesmi 2
Razpoloženje Odgrizni me. Naj začutim tvoje mehke ustnice in srepe zobe. Podrgni me. Vase. Ob sebe. Zbrusi me do niča. Prežveči me in izpljuni, zavrzi me, kot zvezde. Vzemi me in se igraj. Vzemi. Če upaš. Močvirje Zrak se je ustavil nad nami in moja usta so se odprla. Lovila sem svoje drhtlja
BALADE IN ROMANCE
Ubožni poet Bil je tožen čas virozen, ko sem se odpravil v mesto, da bi si sposodil knjigo Heinrich Heine: Romanzero. A vse knjižnice bile so že zaprte. Neverjetno! Že je tu koronavirus ... Pa bukvarna? Ta na srečo še deluje, noter vstopim, če imajo to zadevo ... Da, 6 evrov. Dobro, plačam. M
IZBOR
Sen Valpurgine noči Goreti videl v snu sem na grmadi čarovnico, ki v zubljih smrtonosnih se zvijala je v mukah neizprosnih, privezana z vrvjo k leseni kladi. Bila je, grešnica, še v letih rosnih, ognjenih las, polti kot sneg, njen mladi miline poln obraz pa kot v nasladi: s smehljajem, z radostjo v
ENKRAT KASNEJE
Lili Lili, rad sem te imel v akupunkturah, kakor pomanjšani ton, Lili nepotrebni uvodi, konec ne, resno Lili, kje sva se že spoznala in kje si zdaj? zagotovo veliko dlje kakor si misliš, Lili in bila si – pod lanterno – tako lepa, vedno se te spominjam bila si, tako le-pa k
IZ OSEBNEGA ARHIVA
Lekarna [1] Ob križišču neimenovanih vsakdanjih poti na starinski hiši že dolgo izvesek visi: "Bosonoga doktorica & company - Lekarna za dušne in podobne reči". Lončeni vrčki, polni raznih zeli in napis v izložbi vabijo hiteče ljudi: "Vsa zelišča pri nas kupljena, so poce
PESMI
Omamljaš se Ne slišim te. Pa vseeno govoriš. Ni me v tebi, nisem s tabo. Žeblji so v vetru, žabe so spacane po asfaltu. In ti s prstom rišeš po pesku. Sonce ti plava med lasmi. Kje si? Ne moreš večno plavati med zvezdami, telo se ujame, zgoriš v lesu
VIHARNOST V BONACAH
Boglonaj Sedi v sledeh vseh raznoterih nog; prepotenih, čistih, velikih, in tistih drobnih. Svoje, s sončnimi plameni ožgane roke, molí k hitečim silhuetam; moleduje vbogajme z globoko skrušenim pogledom. Spotikanje ob boglonaj neusmiljeno vpijočih, postaja kot uvelo jesensko listje, k
NEDELJA V NOVEM MESTU
Barve Odpirajo se vrata kotlovnice V podzemnem hrupu Znotraj je črno znotraj je skrivnost Rdeč ogenj žari Ob vznožju Tisti ki jih je odprl nosi moder kombinezon Ima brke in hčer Ki ima levkemijo Kaj je levkemija, mama? To je kadar kri postane bela Kakor zastava Kakor zima Praški metro V ritmu