PESMI

Omamljaš se

Ne slišim te.

Pa vseeno govoriš.

Ni me v tebi,

nisem s tabo.

Žeblji so v vetru,

žabe so spacane po asfaltu.

In ti s prstom rišeš po pesku.

Sonce ti plava med lasmi.

Kje si?

Ne moreš večno plavati med zvezdami,

telo se ujame,

zgoriš v lesu lastne omame.

Telesa v travi

Hladno je.

Zemlja požira noge

in veter duši.

Obračamo se vase

in hlepimo po zraku,

kje so nebesa?

Kaj iščemo?

Vrata so pred nami,

a ne odpre jih nihče.

Vene se sušijo na zraku,

Okoli ust se nam suši tuja kri.

Grizemo in tremo,

naša telesa na razpoloženju.

Kodeks

Naelektreni lasje v posodi,

voda v čevlju.

Plesen pada od oken

in zatohel zrak buhti v hišah.

Dušimo se v lastnem strupu,

utapljamo se v sivih nadah

in hiramo v oblakih.

Tiho ležimo na hrbtu,

gledamo nebo,

čakamo, da se odprejo vrata.

Vizija črnega jezera

Odpri oči,

me vidiš?

Kaj sva iskala v reki?

Potopila sva se v jezeri najinih glav.

A izplavati ne moreva oba.

Vse motni

in voda peče,

a zrak je čist.

Kam sem jo spustila?

Položila sem jo na posteljo

in ji zaprla oči.

Zaječala je

in pogledala v lastno glavo.

Videla je v mojo glavo

in oči ni več odprla.

Ostale so ledene,

primrznjene na veke.

Še jo vidim,

še čutim njene solze na mojem obrazu.

Še slišim kako škripa z zobmi,

kako jih stiska.

Vidim jo slabše,

ne slišim kaj govori,

ne slišim kaj misli.

Spustila je moj vrat,

spustila je moja zapestja

in padla v sanje,

postala privid.