Pesmi 2

Razpoloženje

Odgrizni me.
Naj začutim tvoje mehke ustnice
in srepe zobe.

Podrgni me.
Vase.
Ob sebe.
Zbrusi me do niča.

Prežveči me
in izpljuni,
zavrzi me,
kot zvezde.

Vzemi me
in se igraj.
Vzemi. Če upaš.

Močvirje

Zrak se je ustavil nad nami in moja usta so se odprla. Lovila sem svoje drhtljaje in se obračala od močvirja, ki me je čakalo zunaj. Močvirje ali pesek. In vendar sem izbrala močvirje.

Besede so zazvenele v meni in se preslikale v zrak. Srečale so se z očmi, z obrazi, ki so stavili na čas. A čas nas je dohitel in nas potegnil v svojo luknjo. Vsi smo čakali, nekdo je moral seči v življenje. V svoje. Segla sem in se iztrgala iz sebe. Ne vem, kje smo ostali, a zase vem, da enkrat zmanjka časa. Ko ga nehaš loviti in se mu predaš. In do takrat ne bom čakala.

Segla sem za oči. Vem, kaj so čutile, a ne vem, kaj so videle. Mene ali koga drugega. Morda sem se razbila v kosih zraka. Vsi smo se. Padli smo po tleh, se razbili še naprej in se iskali. Jaz sem iskala. Iskala sem v črepinjah nerazbite kipe ljudi, ki še zdaj stojijo v moji glavi. Le v meni. In v življenju jih ni. Izven mene so še vedno razbiti, odsevajo se med sabo in me slepijo.

Ali so me slepili. Zdaj sem odšla. Zabredla sem v neskončno močvirje. Voda mi seže do kolen in vendar se utapljam. Glavo si držim pod vodo in nikogar ni, ki bi me rešil pred mano. Kipi stojijo pri miru, kjer sem jih pustila, ker sem želela, da me pustijo, ljudje pa ne sežejo dovolj globoko.

Sama sem odšla, zabredla v črno vodo. Zdaj merim korake in iščem sebe med mahovi, iščem lasten kip preteklosti. In čakam, da posije. Čakam, da zaveje veter, da se zrak premakne. In se končno premaknem sama.

In nekje se močvirje konča in morda izplavam izpod svoje gladine.

Zlato

Potopila sem roko v zlato. Mehka nevednosti tihe kovine. Topla usta, ki nežno ližejo meso od kosti. In jaz, ki slepo čakam, da se prelijem v spomin. Vse je nežnost. In meso plava po čisti lepoti. Moje meso. In moje kosti se zlatijo. Pozlačene so od same blaženosti, rešene živega mesa.

Kosti se pregrevajo, gorijo. V njih tli življenje, ki se ni izlilo iz mesa. In meso dehti. Drhti. Roke ni in kosti niso prazne. Zlato so. Vse je zlato. Odbija se od sebe in vase in se žge, dokler se ne vpije in stali s sabo in vase.

Življenje! Ostaja. Meso živi. Topi se v gladino in se pretaka v lepoto. Meso se topi. Kosti gorijo. In roke ni. Drugje vzhaja življenje, zahaja. Roka, spomin. Topi se in nastaja. Da se stopi. Postane vse.

Steklovina

Kite mi pešajo. Telo mi uhaja izpod nadzora. Moj obraz je prazen. Pa vendar ni. Vem, kaj vidijo moje oči. In vem, kaj vidiš v njih. Samo gledaš. Gledaš z vso globino, ki se preliva za njimi, ki me vleče vase in šibi kolena. Ne vem, če veš, a ne znam izplavati iz tvojih oči. Steklovina se suši. Gosti se. In na vrhu se razrašča mrena, ki mi ne pusti izplavati spod gladine.

Zajela bi zrak, umrla bi v soncu. Pa diham le tebe in trohnim v tvoji bližini. Le tlim. Ne morem zgoreti. Ker te ni. Ker sva pod vodo in si ne pustiva dihati.

Česa te je strah? Te je strah goreti? Pljuča polna vode, pa vendar ne upaš na zrak. Hlepiš po vročini, hlepiš po toploti. Hlepiš po bližini. Zakaj me ne vzameš?

In jaz? Hrepenim. Nikoli nisem vedela, kaj pomeni hrepeneti. Zdaj vem. Padam skozi neskončno brezzračje in zvezde mi kalijo oči. Ti mi jih kališ. Tvoji prividi in tvoje besede. Sonce na tvoji koži, tvoji nemi koraki in tvoja kri. In jaz v njej. In ti v moji. Se kdaj izpereva? Se kdaj izsušiva? Se bova večno trla pod gladino in si lakomno gledala v oči? Svet se zdi premajhen, da bi se izognila tvoji tihi steklovini.

Stapljanje miru

Šla bom z rjuho čez rame po belem hodniku. Mrzla tla bodo požirala moje bose noge. Zaprla se bom v tišino in nihče več me ne bo poznal. Kot takrat ko sem stala med ljudmi in me niso videli. Kot takrat ko sem lovila zrak in vdihovala vodo. Takrat je bil mir. Skoraj. Vseeno so okoli mene šumeli ljudje in lezli po mojih mislih.

Pa sem odšla. Ostala sem tam in me ni bilo, ljudje so me iskali. Iskali so, kar je ostalo od razvalin, kar so poznali prej. Niti razvalin ni bilo več. Le jaz, majhna in nepomembna. Brez upa, brez prihodnosti, brez tople skorje, od katere bi se lahko odbijali.

Zdaj se odbijam sama od sebe. Vedno sem se. A še vedno se ne znam vpiti. Spustila bom rjuho. Zdrsela bo po mojem hrbtu in se zrasla s tlemi. Hodila bom gola. Pred vsemi. Le pred sabo ne. Poznam svojo goloto, a ni moja. Bežim pred njo, ali ona pred mano. Že mislim, da jo držim, pa mi spolzi med prsti, ostanem sama, odbijam se od sten in se ne morem vpiti.