SMRT IN APOTEOZA - in memoriam Simon Fink Jugovic
I .[1] S onet z akrostihom, ki nosi črke I mena tvojega bom vklesal v kamen; M inljiv si kot ta list, ki nanj na samem O korno pišem ti zdaj, volje mrke, N ekakšen nekrolog. Glej, dolga doba U metnosti je, a človeka - kratka! J e res, da vseh pred smrtjo koža gladka U branila ne bo, da vrata groba G
I.[1]
Sonet z akrostihom, ki nosi črke
Imena tvojega bom vklesal v kamen;
Minljiv si kot ta list, ki nanj na samem
Okorno pišem ti zdaj, volje mrke,
Nekakšen nekrolog. Glej, dolga doba
Umetnosti je, a človeka - kratka!
Je res, da vseh pred smrtjo koža gladka
Ubranila ne bo, da vrata groba
Grozljivo zevajo odprta dan in noč.
Odšel zato od nas zdaj tudi ti si proč
V najlepših letih, tvoj nemirni duh je
Iskal v tujini s čopičem priznanje,
Cilj zmuzljiv! Skrb za naš vsakdanji kruh je
Ubila slednjič tebe, tvoje sanje.
II.
Sneg je zapadel na tvoj grob kamniti.
Iskal sem v sanjah ga, a zasnežilo
Močno je božji vrt, da nad gomilo
Obstal sem nevede, kjer spiš v nebiti.
Nenadoma, v daljavi megloviti
Udaril navček je, mar to odbilo
Je meni konec mojih dni število?
Uho zaznalo hrum je in srditi
Grom; streslo se je groblje, v tistem hipu
Od sunka pal sem, noge kot pri kipu.
Ves slab še videl angelska sem krila
In grob odprt in silno prasvetlobo ...
Cel vek sem spal, ko zora me zbudila
Usodna je - pred tvojim praznim grobom!
1. Za lažje razumevanje drugega soneta, ki predstavlja Apoteozo: Apoteoza (grško: ἀποθέωσις, od ἀποθεόω / ἀποθεῶ, 'oboževati'; imenovano tudi divinizacija (pobožanstviti, uvrstiti med bogove).
Galerija
Sorodno branje
PoezijaJanez Dreu: Brezna ujamejo zamere, brez prepirov in peska med kazalci
Zamere v brezna Preden vržeš žolč levom v areno, galebom v morje in golobom na promenadi, se ogledaš k hribom, skozi okno, pod vsak list na grudi in pod kaménje proda. Morebiti najdeš, srce v lectu s pentljo v barvi tvojega navdiha, ali kak drug odpustek s sejma ob nedeljah — uteha ob zrenju k rani
PoezijaAleš Jelenko: Izbruhi
IZBRUHI *** Prijeti zrak, ga stisniti, zdrobiti; največje zadoščenje nam da tisto, česar ni mogoče videti - gre za polnost praznine, za stik dveh skrajnosti, ki se zares definirata šele takrat, ko trčita. *** Vrh sveta je njegovo dno; vitezi templjarji so to dobro vedeli, zato Baphomet, tako zgoraj,
PoezijaEros 2. Del
7. Vsak greh, ki diha v preteklosti kot razjarjeni duhovi, očiščeni bodo v nasladni vročici; ko vroča polt na odeji počiva, ugriz na vratu pečat ne izgublja. Naj še tako se odmikam v skrajnost bivanja; ko blažen v naravi nje opojnost diham, takrat si kot sila, ki misli privabi, raztrga sivino, srce