Poezija
Poezija in pesniške zbirke
37 objav
Janez Dreu: Brezna ujamejo zamere, brez prepirov in peska med kazalci
Zamere v brezna Preden vržeš žolč levom v areno, galebom v morje in golobom na promenadi, se ogledaš k hribom, skozi okno, pod vsak list na grudi in pod kaménje proda. Morebiti najdeš, srce v lectu s pentljo v barvi tvojega navdiha, ali kak drug odpustek s sejma ob nedeljah — uteha ob zrenju k rani
Aleš Jelenko: Izbruhi
IZBRUHI *** Prijeti zrak, ga stisniti, zdrobiti; največje zadoščenje nam da tisto, česar ni mogoče videti - gre za polnost praznine, za stik dveh skrajnosti, ki se zares definirata šele takrat, ko trčita. *** Vrh sveta je njegovo dno; vitezi templjarji so to dobro vedeli, zato Baphomet, tako zgoraj,
Eros 2. Del
7. Vsak greh, ki diha v preteklosti kot razjarjeni duhovi, očiščeni bodo v nasladni vročici; ko vroča polt na odeji počiva, ugriz na vratu pečat ne izgublja. Naj še tako se odmikam v skrajnost bivanja; ko blažen v naravi nje opojnost diham, takrat si kot sila, ki misli privabi, raztrga sivino, srce
PESMI
Teža Zjutraj sem vstala zgodaj, ker je problem v tem, da spim predolgo. Nisem jokala, ker ni bilo potrebe. Ker nimam razloga. Potem sem jedla, ker ni nič narobe. In ker je vse v redu. Ker imam apetit. Oblekla sem se, ker je to normalno in ker nihče ne more biti v redu, če je cel dan v pižami. Šla se
Lara Knific-Stare: Pesmi
Kotaljenje kamenčka Krasni drobir se mi je razlil po prsih. Izgubila sem strgalo. Krasni vek odprl je vrata in ponoči, ko ni nihče gledal, se je splazil skoznja in bežal. Zlepila sem vse kose trupla, zalila sem ga s papirjem in pustila, da raste v prostor. Vseeno je nemo. Smrdi. In črvi se množijo h
Lara Knific-Stare: Pesmi
Kotaljenje kamenčka Krasni drobir se mi je razlil po prsih. Izgubila sem strgalo. Krasni vek odprl je vrata in ponoči, ko ni nihče gledal, se je splazil skoznja in bežal. Zlepila sem vse kose trupla, zalila sem ga s papirjem in pustila, da raste v prostor. Vseeno je nemo. Smrdi. In črvi se množijo h
EROS (1. DEL)
1. Vrata morajo ostati odprta, kot tudi okna, ki svetijo na polju razuzdanega življenja, vlitega v kalup nekih tujih glasov, ali kot trdna vera, ki se poraja kot oprijemljiva gostota; kot neporisana se riše na platnu, katerega vesolje je izbralo za plodnost in vdihavanje, izrekanje volje, ali ljublj
NEKOČ KASNEJE
opera ona se pripravlja on se kopa v kadi skupaj, greva v opero z glavo v torbi nisem več tisti stari odvisen sem od kravate potem sedeva morje je nastalo iz dolgčasa v operi galeb pobere nevidno ribo in odleti v zraku so visoki soprani ptice zgolj provocirajo ljudi pevka – to je deblo iz Trstená! o
DRUGOVRSTNO ZRENJE
Rubikon Ko prečkaš rubikon, ko pustiš strahove vnemár, ko zalučaš vso skalovje globoko v prepad, vse naokoli spet ozeleni; poiščeš strmo vijugasto bližino čez visoke gore, čez spolzke ledenike; prečiš jih z lahkoto; ni ovire, ki bi je ne zmogel na krilih lahkotne rádosti, objemajoče tvoj na novo por
BALKANSKI ROMANSERO
Romanca jugonostalgije V časih naše bivše juge ko po cestah kraljevale so stoenke in fičaki, rad po šoli svoje znanje še nadgrajeval sem pridno s filmi širše očetnjave pri sosedih Jugovičih. Gledali smo filme takšne, kakršnih zdaj več ne vidiš, črnobele vojne drame, ki jih je režim diktiral. Pomnim
PREMIŠLJANJA
KO GRE LOK ČEZ STRUNE VIOLINE Ko gre lok čez strune violine, nihče več ne govori. Vidim violino in violinista, a njiju v resnici ni. Je zgolj prostor, v katerem zvok pripoveduje svojo zgodbo. Ko gre lok čez strune violine, nihče več ne govori. A povedano je veliko. Gane nas. Njemu se utrne spomin, n
PESMI V PROZI
Večer na planoti Za veter je bilo prepozno. Zrak se je izpraznil in luči so ugasnile. Stala sem sredi planote, mirna kot drevo. Noge so se mi razrasle v zemljo in mrzel zrak je napolnil moja neznatna pljuča. Kaj sem iskala? Kaj me je dvignilo iz tople postelje in povleklo med črna debla? Kaj se mi j