Janez Dreu: Brezna ujamejo zamere, brez prepirov in peska med kazalci

Zamere v brezna

Preden vržeš žolč
levom v areno,
galebom v morje
in golobom na promenadi,

se ogledaš
k hribom,
skozi okno,
pod vsak list na grudi
in pod kaménje proda.

Morebiti najdeš,
srce v lectu s pentljo
v barvi tvojega navdiha,
ali kak drug odpustek
s sejma ob nedeljah —

uteha
ob zrenju k rani vsej v krvi
in ob jezi,
ki puhti z valovi žvepla
iz tvojega nosu.



Zataknjéna slika

Maska,
raztegnjeno zglajéna,
se primaje po granitnih kockah.

Brezbrižno pozibava svoje okončine.
Občudovanju v odsevih ne vidiš konca.

Ni še prva za vogalom,
se že pojavi druga
in vse za njo.

Sličnosti ne zmanjka —
kakor, da se šablona
nikoli ne obrabi,
nikoli ne zamenja
in s platna gleda eno lice.



Gabrova kolesa

Oblačnost v treh slojih
nad dežniki v različnih barvah
in soju svetilk ob poti.


Migetanja senc v vseh oblikah,
parazolov s koloriti v poskoku,
pričara polja potovanj,
kakor valovanja
v svetu volhkosti in vlage.

Blatno zatáknjena gabrova kolesa —
vlečenje vozóv na makadam.

Brez obrazov v spakah,
očistiš šolne, pantalone, spereš roke,
nadaljuješ pot.

Naliv nikakor ne poneha —
leščerbe bledijo bolj in bolj.



Koncert s prepirom

Recital prične z zamudo —
kakor žetev jarih žit
na poljih v strmini.

Publikum skorajda v ivju —
domala vsi zaviti v plašče,
s šali do ušes.

Klavirist privihra na podij —
tipke se uklanjajo njegovim prstom —
vsem poznane note s trebuhi,
zaspano,
s floki ob bonaci,
jadrajo k občestvu.

Od nikoder pridivja prepir
s klaviaturo in na strani strun —
simfonija, z orkanom v jadrih,
zaorje v parterju.



Smeti kot kafra

Kocke, izklesane iz granita,
opotekàvo šteješ.

Odhajaš s hiše brez smeti —
tê vseeno silijo na plano
in opredajo z zmedo.

Njihov smeh pozvanja v ušesih —
kot bi se steklo razletelo,
kakor sluznate besede v orkanih,
izrečéne v prazno.

Granitne kocke šteješ,
šteješ in prešteješ.



Hudourniški klepet

Besedje dere —
kot lava iz vulkana,
kakor brzec preden iztiri na ovinku.

Posodje iz Murana se lomi in šklepéta -—
kakor ogledalo,
ki se raztrešči ob srečanju s kockami granita.

Premetanke so tako na gosto posajene,
da bi lahko z nožem rezal,
s kriki paral tihožitje.

Hudournik ustaviš z zapreko,
preokreneš vse tokove,
spočasníš divjanje.



Pesek med kazalci

Jutranje motrénje zore
v treh barvah mavre,
podaljša pretegovanje na flanelkah —
kakor sence po zenitu.

Položiš pete na hrapavost macesna —
usmeriš se k dišavam
drsajočim po robovih skozi špranje.

Skodela čaja te pribije —
kot bi drobci peska med kazalci
razvlačevali čudovitosti počutja.