DRUGOVRSTNO ZRENJE
Rubikon Ko prečkaš rubikon, ko pustiš strahove vnemár, ko zalučaš vso skalovje globoko v prepad, vse naokoli spet ozeleni; poiščeš strmo vijugasto bližino čez visoke gore, čez spolzke ledenike; prečiš jih z lahkoto; ni ovire, ki bi je ne zmogel na krilih lahkotne rádosti, objemajoče tvoj na novo por

Rubikon
Ko prečkaš rubikon,
ko pustiš strahove vnemár,
ko zalučaš vso skalovje globoko v prepad,
vse naokoli spet ozeleni;
poiščeš strmo vijugasto bližino
čez visoke gore,
čez spolzke ledenike;
prečiš jih z lahkoto;
ni ovire, ki bi je ne zmogel
na krilih lahkotne rádosti,
objemajoče tvoj na novo porojeni svet.
Rádostne peruti meriš
kakor orla čez razpeta krila,
ko kroži nad livado pri sledenju zajca;
ob premočnem pišu,
se nepazljivi lovec lahko strmoglavo sreča
z zobmi prikritih kamnov na lovišču,
kakor ikar ob krvavo zlatem soncu,
preden se je nagnilo h góram.
Severnjak
Ne moreš prešteti vsega listja na drevesih,
kaj šele tistega na tleh;
rumenega, rdečega, skoraj v vseh barvah mavrice.
Očaki in podrastje je odložílo suknje,
jadra kljunov so razpeta,
južni križ je na stiku obnebja s temnim morjem.
V mahedravi flok
ujameš nekaj mrzle sape;
počasi žene k tvojemu pomolu.
Čeri za tabo so že zdavnaj potoníle;
skalovje spredaj je bolj čvrsto,
ko krilatci v jatah jadrajo na severnjaku.
Mukoma krmariš,
praske in zajede rišejo grafite,
klokotanje je slišati v drevaku.
Za obzorjem zarja vstaja,
sence so že précej daljše
in krmiljenje postaja vedno lažje.
Sence
Ko skalovje šviga po žveplenem svodu,
ko vodovje prestopa vse bregove,
ko obzorje zakrije vsa obrežja,
se zapreš v stolp,
stolp obupa in resnice,
posejan z drobci steklenine,
zdrobljene v turobnosti vseh dni.
Vsa okna so
kot neprosojna stekla,
zamrežena s svileno prejo strupenih pajkov.
Svetlobe je za ščepec;
ob debeli luni,
plešejo grozljive sence po belih, krečastih zidovih
in ti ne pustijo spati.
Skrivaš se v špranjah preperelih podnic
v smradu svojega brezupnega obupa,
ki te poneumlja.
Jutránje zlate rese, ponekod kapljaje,
sramežljivo padajoče skozi mreže,
te naženejo iz špranj, smradu brezupja.
Krajci
Krvoločna zver v tebi
trga, rjove, tuli;
besno te nažira.
Iščeš svoje krajce,
na kup jih zbiraš in ušiješ,
kot so bili včeraj,
ko je zverjad lomastila v drugih šumah.
Ne uspevaš vedno;
katerikrat zmontiraš,
pa odvečnosti ostanejo za v žep;
kot pri sestavi izbrane ure,
ki nikoli več ne ujame trenutkov svojih sester.
Tistikrat poiščeš skriti kot v srcu,
zakleneš duri z dvojnim dvornim ključem,
počakaš na dvigovanje krošenj po viharju;
tačas se tvoj hrast otrese vseh vsiljivcev,
kot se strese sneg z vejevja
in spet privabi v svoje domovanje
rdeča jutra,
sonce, ko so sence dolge, ko so pri počitku,
in mlade, stare lune, skrite za nakodránimi oblaki.
Drugovrstno zrenje
Ko si skopál in poglóbil jarke napeljav,
ko si vgrádil zastekljena okna in lesena vrata,
ko so dimniki pripravljeni na vlek,
navadno privihrajo,
izza ledeniških vŕhov bližnjega pogorja,
bliskajoče strele iz težkih, vode polnih, oblakastih livad;
zalijejo vse jarke,
razbijejo vsa stekla,
zamašijo vse poti za dim.
Ob bodikah za obzorjem,
počivajočih v skritih žepih,
je kot ob poglobljenih jarkih,
je kot ob zastekljenih oknih, vgrajenih vratih,
je kot ob dimnikih pripravljenih na vlek.
Ob bodikah za vogalom,
v pripravi za napad,
kakor pri ribah s strupom,
je vsa urejenost vržena iz tira;
in jarki, vrata, okna in puhanje z vlekom.
Iztirjenost povzroča divje butanje prenésene krvi;
enake geste, enake misli in spoznanja
vendar v celoma drugovrstnem zrenju,
kakor izza zastekljenih oknen na zadimljeno, domače mesto.
Galerija
Sorodno branje
PoezijaJanez Dreu: Brezna ujamejo zamere, brez prepirov in peska med kazalci
Zamere v brezna Preden vržeš žolč levom v areno, galebom v morje in golobom na promenadi, se ogledaš k hribom, skozi okno, pod vsak list na grudi in pod kaménje proda. Morebiti najdeš, srce v lectu s pentljo v barvi tvojega navdiha, ali kak drug odpustek s sejma ob nedeljah — uteha ob zrenju k rani
PoezijaAleš Jelenko: Izbruhi
IZBRUHI *** Prijeti zrak, ga stisniti, zdrobiti; največje zadoščenje nam da tisto, česar ni mogoče videti - gre za polnost praznine, za stik dveh skrajnosti, ki se zares definirata šele takrat, ko trčita. *** Vrh sveta je njegovo dno; vitezi templjarji so to dobro vedeli, zato Baphomet, tako zgoraj,
PoezijaEros 2. Del
7. Vsak greh, ki diha v preteklosti kot razjarjeni duhovi, očiščeni bodo v nasladni vročici; ko vroča polt na odeji počiva, ugriz na vratu pečat ne izgublja. Naj še tako se odmikam v skrajnost bivanja; ko blažen v naravi nje opojnost diham, takrat si kot sila, ki misli privabi, raztrga sivino, srce