Søren Kierkegaard

Gre za mladega človeka – tako si mislimo, resničnost nam daje veliko primerov –, za mladega človeka, ki ima celo več kot običajne sposobnosti, znanje, v dogodkih javnega življenja je politik, celo deluje kot tak.

Kar zadeva vero, je njegova vera: sploh je nima. O Bogu nikoli ne razmišlja, v cerkev hodi prav tako malo, pa še to ne iz verskih razlogov, in doma se skorajda boji, da bi se osmešil, če bi bral Božjo besedo. Ko se zgodi, da ga okoliščine z določeno nevarnostjo pripeljejo do tega, da se sprašuje o veri, se odloči, da bo povedal to, kar je res: o religiji nimam nobenega mnenja; nikoli me ni vznemirjala.

Isti mladenič, ki ne čuti želje po veri, nasprotno, čuti željo, da bi postal oče. Poroči se, ima otroka, je njegov oče in kaj se zgodi?

Ja, naš mladenič je, kot pravijo, s tem otrokom na prepihu, zato je dolžan kot oče otroka imeti vero. Zdi se, da je pripadnik evangeličanske luteranske veroizpovedi.

Kako žalostno je imeti vero. Kot človek nima vere; kjer bi lahko bilo nevarno, če bi imel zgolj mnenje o religiji, nima vere; kot oče otrok pa ima (risum teneatis!) krščansko vero, ki upravičeno spoštuje eno samo državo.

Nato pošljejo glasnika k duhovniku; pride babica z otrokom; mlada dama koketno drži klobuk; nekaj mladih moških, ki prav tako nimajo vere, izkaže otrokovemu očetu uslugo, da imajo kot botri evangelijsko krščansko vero in prevzamejo obveznost krščanske vzgoje otroka; duhovnik v svili z milostjo trikrat poškropi sladkega otročička z vodo, se milostno obriše v brisačo - - - in to si upa ponuditi Bogu pod imenom krščanskega krsta. S tem svetim dejanjem je bil Odrešenik sveta posvečen za delo svojega življenja, za njim pa učenci, ljudje, ki so že zdavnaj odrasli in so zdaj, ko so odmrli temu življenju (zato so trikrat pokleknili, kar pomeni, da so bili krščeni v družbo Kristusove smrti), obljubili živeti kot žrtve v tem svetu laži in hudobije.

A duhovniki, ti sveti možje, razumejo njihovo nezadovoljstvo, pa tudi to, da če bi bilo tako, kot mora brezpogojno zahtevati krščanstvo in vsak razumen človek, da se šele, ko človek doseže starost in zrelost, lahko sam odloči, kakšno vero bo imel – duhovniki zelo dobro razumejo, da potem to v resnici ni imelo nič opraviti z načinom življenja. Zato te svete priče resnice vstopajo v porodnišnice in izkoristijo nežen trenutek, ko je mati šibka od trpljenja, oče pa – v vetru. In potem si v imenu krščanske vere upamo Bogu ponuditi dejanje, kot je opisano, v katerega bi lahko vnesli nekaj resnice, če bi mlada dama namesto sentimentalnega držanja klobuka nad otrokom satirično držala roko nad otrokovim očetom. Kajti verovati na tak način je duhovno komično popuščanje. Človek nima nobene vere, ampak zaradi okoliščin: ker je najprej mati zašla v okoliščine, potem pa sta posledično v okoliščine spet zašla mati in oče, ima zaradi okoliščin tega malega, sladkega, ljubkega dojenčka evangeličansko luteransko vero.

Prevedel Primož Repar