Janez Dreu: PADANJE UJETO ZAKLENJENE LJUBEZNI V TEMINI ČREPINJ

Padanje

Ob smrti
padaš v lastno temo.
Počakaj,
da padeš v paru.


Smrt prehitiš samó,
če te duša zapusti -
pride smrt pred smrtjo.


Počakaj senco.

Mreža

V pišu jutra
zapredéna mreža podrhtava,
odseva v barvah zore —
zaseda.


Brez rešitve za ujetníke
na prepihu med zoro in zenitom.


Ujetost v mreži,
mreži biti in babilonskih zmed,
zaprtih v zavesti –—
kakor zapredenost na prepihu dneva.


Loputanje doni v najglobljih kamrah -—
žalost se v bridkosti bohoti.



Zaklenjena duša

Zaklenjen v tujcu.
Trpljenje.


Duša pod ključem, v verigah,
breznih brez dna.


Živiš življenje
z valovi do vrha očakov —
sreča je zakopana
pod skalovjem in gruščem.


Trpljenje.

Ljubezen in strah

Strah je sedel na rob mize.
Binglja z nogami.


Sprejmi ga, razumi, obelodani,
zase, samo zase,
v tišini —
je bolj glasen od kričanja.


Pomočnica je iskrenost.
Brez nje si zaklenjen v stolp obupa —
je samo tvoj.
Razkošje.


V spiralo temine toneš ob izgubi ključa,
vere v ljubezen, ljubimke tvoje duše.


In toneš.
Potoneš.

Senca v temi

Prihaja temna senca.


Tistikrat si ves predan,
ali pa se boriš in prepričuješ.


Izmikaš se.


Ona ve.
Prišla je prav.

Črepinje

Kri.


Na tvojo vpliva tuja.
Ima moč.
Kakor ptica v kljunu.


Ne veš, kako naprej.
Tuljenje z volkovi ne bí bilo v pomoč.


Poskušaš do konca in naprej.


Upaš.
Črepinje putre ne bodo plésale po hiši.
Oba bi bila v njih.

Šivár

Vsak izbrano pot očedi.
Pristaja koži.

Jadro,
oceane v viharjih
in oceane brez vetríča,
premaguje.

Na poti libre téhtajo in sodijo,
a šivarja ne poznajo.

Tudi kroja ne, ki ga je ostvaril.
Niti ne vedo,
da je najboljše in najlepše naredíl.

Barka je naletela na čeri v plitvini.
Tónila je kar nekaj lun.
Tónila in potoníla.