Janez Dreu: PAV V IZGUBLJENEM GOZDU ZELENIH NEBES
PAV V IZGUBLJENEM GOZDU ZELENIH NEBES Prebuditev Mrak in zora se še nista dogovorila o počitku. Rjuhe se obešajo na roke, noge - ob sijanju jutra bi zapalaval v objemu rumenila – takrat te zadene vreščanje srake. Najraje bi zamášil obe ušesi, če frak s kljunom v rumenem, ne bí zagostolel na veji češ

PAV V IZGUBLJENEM GOZDU ZELENIH NEBES
Prebuditev
Mrak in zora
se še nista dogovorila o počitku.
Rjuhe se obešajo na roke, noge -
ob sijanju jutra
bi zapalaval v objemu rumenila –
takrat te zadene vreščanje srake.
Najraje bi zamášil obe ušesi,
če frak s kljunom v rumenem,
ne bí zagostolel na veji češnje.
Žvrgolenje prekriči lajanje galebov
v nizkem letu nad sinjino –
prežijo za neprevidnimi plavutmi.
Počasi se izkoplješ iz flanelk -
še pred soncem v zenitu
jih prekriješ s platnom
in se prepustiš kopéli.
Zelena nebesa
Barve mavric se prelivajo povsod –
frfotanje do ušes
te pahne v čakánje brez razuma -
čebljanje čiger potihne z luno.
Biseri se kotŕljajo ob smehu
in privijanju k tvoji senci -
plujeta po robu zaljubljenih pogledov.
Pretopiti skušaš sanje ob prežanju
po vogalih in viharjih v breznih -
kradejo še
tisto malo preostelga prhutánja,
ki lomi krila.
Še si nad obzorjem,
še nisi v breznu.
Mogoče najdeš
ostanke frfotanja razrvane duše,
če jih čigre niso že poskrile.
Tisoč poljubov
Potapljam se v milino,
milino s tisoči obrazov –
kot v odtekajočo reko -
vsakikrat diši po svežem.
Najine čebele padajo v čebelnjake -
kakor opiti v samomor.
Preživim,
saj treščim ob skalo
pogreznjeno v opojnost tisočih poljubov.
Nimam časa, da časa ne bí imel
Imam tebe.
Slačim tvoj sedanjik v moji senožeti.
Ob plesu senc po kreču,
vidim žarjavo zvezd -
sonce je že zdavnaj v črnini potonílo.
Tišina se plazi v vse pore -
molčim.
Vse je tako potihem lépo.
Čas samo za naju.
Malo ga ukradem zase -
izsesam ga iz kosti.
Brez tebe imam samoto -
razpira se v razpoko.
Strmoglavljam vanjo -
lepi se mi na telo,
oblačila so že kakor mavec -
treščim kakor kamen v
najin, že razpadli, čas.
Pav
S peresi pava v vseh odtenkih mavre,
se šopiri pavovska šopirnost -
s skrivnostmi pod tančico besedí.
Njegovo gledališče ni nikoli v mrakobi –
niti ob zori nad obzorjem,
niti zarji tik za soncem,
niti ščipu za kodranjem.
Koprena z besedí izginja,
kakor pada listje lipe
ob rahli sapi in šelestu
h grudi pri potoku.
Pav postaja dolgočasje,
skubi se in drhti na planem,
kot perjad godna za odstrel.
Navkjlub peresju,
nič več v vseh barvah mavre,
se pav še zmeraj pavovsko šopiri.
Sence v zenitu
Stol, miza s prtom,
postelja s flanelko -
na sredini in pri vratih.
Sediš ob oknu s trstiko ob trstiki -
poslušaš bevskanje
rumenokljuncev pri zeleni reki.
V zvoniku bije ura poldan -
vse je v hladu obočja blokov iz granita –
iz časov Rima.
Odpraviš se iskati sence ob zenitu.
S težavo najdeš
pot k vodnjaku sredi trga –
piješ vodo s pipe.
Podstreha doma se nikakor ne razkrije.
Ob zori znova sedeš k lini -
poslušaš bevskanje
rumenokljuncev pri zeleni reki.
Ob zenitu znova iščeš sence,
sence, ki jih ni.
Izgubljeni gozd
Misli poskušaš zbistriti kakor v kocki,
izoblikovati vržek trdno na papirju.
Pomaga olje smilja, ki ga vtiraš -
je kakor zarja vdiha,
kot lepote drevja v jeseni.
Nič več ni zadaha volhke kléti,
nič več klinopisa v megli
izpod drsečega peresa.
Preiskuješ vse slovarje -
domače, pa tiste v pismih tujcev.
Ko končno najdeš besedišče,
ga pregodrnjaš z nasmehom,
kakor kuhar začimbe v jedači.
Tvoja zabela je neznana –
kot svetilnik, sam na morju,
kot zvezda daleč na nebu v črnem,
kot drevo, ki je izgubilo gozd,
kakor jezik tujih, ki teče brez zatikov
in njegova melodija zasanjano uspava.
Mikavnost umetnij
Ljubezen, žalost, veselje, smrt -
opevanje v vseh vrsticah poezije.
Ista téma -
vsakokrat drugačna zapletenost.
Sled peresa skače v vijugah od vrha
in navzdol v brezna.
Cvetice kakor pod kopreno -
ni jih prepoznati v oblikah not
z vratovi izven črtovja -
vrtnarjenje s posebnimi prijemi.
Sledi so znane –
nadihi tujih pentelj.
Umetnija je mikavna v prepevanju o istem -
načini so vedno raznovrstni.
Zaspana muza
Svinčnik in črnilo.
Moti stol, miza, muha
in svetloba v okruških -
zaide, kamor pač zaide.
Slepota te vleče za rokav,
razvnetost se krohoče za vogalom –
klešeš to, kar čutiš.
A noč izgine,
samó prosojnost žge in ledení.
Raztrgaš -
in kasneje,
kasneje ti je žal.
Galerija
Sorodno branje
FilozofijaJanez Dreu: PADANJE UJETO ZAKLENJENE LJUBEZNI V TEMINI ČREPINJ
Padanje Ob smrti padaš v lastno temo. Počakaj, da padeš v paru. Smrt prehitiš samó, če te duša zapusti - pride smrt pred smrtjo. Počakaj senco. Mreža V pišu jutra zapredéna mreža podrhtava, odseva v barvah zore — zaseda. Brez rešitve za ujetníke na prepihu med zoro in zenitom. Ujetost v mreži, mreži
FilozofijaLuka Višnikar: Novosti
APRILSKO NADEJANJE Aprilsko podnebje se umika iz svojega slovesa; ta dan, osmega, je tako luciden in čaroven; skozi stene, ki so jih grele obloge zimskih saj, uhaja zlatnina, razlivajoča se kot dar nebeškosti. Misli so preteklost in ta je z zbranim zborom čivkov vedno odkrivala vizije najbolj razigr
FilozofijaJanez Dreu: Najgloblje misli ob Rudolfu in kosmih snega.
Jesen življenja Očaki in podrastje odlaga suknje, jadra kljunov v razpetju, Južni križ je na stiku obnebja z vodovjem. Ne moreš prešteti vsega listja na drevesih, kaj šele tistega na tleh - skoraj v vseh barvah mavrice. Flok ujame nekaj severnjaka - počasi žene k tvojemu pomolu. Čeri za tabo so že z
