Kako lahko človeške potrebe – hkrati s podobami osvoboditve ali potešitve – postanejo vzvod in orodje novih oblik družbene zasužnjenosti? Predavateljica na področju pedagoških ved Marianne Gronemeyer se je v delu Moč potreb<\/em> (Die Macht der Bedürfnisse), prvič izšlem leta 2002, lotila obravnave perečega vprašanja o psihološki, politični in eksistencialni stvarnosti človeških bitij kot »gradivu« za razgradnjo pogojev njihovega lastnega uresničenja. S tem vprašanjem se je že v preteklosti ves čas ukvarjala kritična teorija. Dejanskost izkoriščanja potreb se je medtem kljub teoriji in v skladu z njo vse močneje zakoreninjala v jedru sodobnih človeških razmer.<\/p>

Kritično-filozofska misel ni mogla odstraniti opne, ki ločuje idealno zavest od stvarnosti, vselej prežete zlasti z nezavednimi učinki v posamezniku in družbi. Kot dedinja razsvetljenskega izročila ta misel tiplje za lučjo, ki bi nam lahko razkrila dejstva, povezana z našo pogojenostjo v nikoli dovolj razjasnjenih okoliščinah. Skuša nas prebuditi iz nevarnega spanca, v katerem se nam potešitev življenjskih potreb, in celo sam njihov obraz, prikazuje izkrivljeno. Tako je, kakor da smo (ne le teoretično) postali talci vsiljene sheme pomanjkanja in potešenosti, zares le lise v mimohodu senc na steni votline.<\/p>

Kritična ost je tukaj usmerjena v posameznika, ki se nagonsko oprijema premnogih razpoložljivih sredstev za otopevanje v stanju polsna, zgolj delne prisotnosti. Odvisnost je drugi pojem, s katerim opredeljujemo brezplodne poskuse ublažiti izgubo in primanjkljaj vsega v zatemnjenem prostoru skupnega slepila, ki se občuti kot izolirano.<\/p>

Toda človeško bitje morda le ni do konca zvedljivo na instrument gospostva umetno krojenih potreb, računajočih s spodletelo zadovoljitvijo.<\/p>

Možnost, da se znova prebudi nepogubni občutek zase in za drugega, je domala izključena v sklopu predvidljivega izkustva. Vendar ostane vselej stvaren in določujoč tudi pulz sveta, ki se nam ne razkrije v absolutni ujetosti.<\/p>

Spomin na to, kdo smo pravzaprav, uhaja pojmu. Karl Jaspers je to včasih nakazal z izrazom »ljubezen do človeka«.<\/p>

Tako se lahko zelo oddaljimo od filozofije, ali pa se ji nenadoma znova približamo z nečim, kar je imelo svoj delež pri njenem nastanku.<\/p>

Kot ljudje bi bili zmožni filozofirati kvečjemu prebujeni z ljubeznijo, ali vsaj ne predaleč od nje.<\/p>

In v slutnji je ljubezen – temeljna potreba po drugem – vzajemno nezasužnjujoča. Tudi »moč« pozna druga izhodišča, pozna cilje, ki niso povezani z lastno potrditvijo za ceno izgube (skupne) resničnosti. Vendar jo v pojmu in v praksi skoraj samoumevno enačimo z oblikami nasilja, budnega v smislu nepretrgane notranje preže in razdiralne akcije navzven.<\/p>

Nikoli ne bo vseeno, kako opredelimo ljubezen in moč ali s čim ju nadomeščamo tam, kjer zanju ni obstojnih pogojev.<\/p>

Razumevanje terja hkrati odpoved skoraj nezadržni potrebi po potrditvi sebe v poltemi bivanja. Povezano je s sposobnostjo dati možnost – prepustiti na vrhuncu kritičnega uvida besedo nekoč morda bolj brezpogojno, globlje zaslutenemu drugemu in svetu.<\/p>

Apokalipsa, 253-254.<\/p>

Marianne Gronemeyer

DOLGA PRIKRAJŠANOST

Košarica